Get Adobe Flash player

Naš glas

Spletno glasilo uporabnikov CUDV Dobrna

NA KRILIH JEZIKA

NA KRILIH JEZIKA

Moja zgodba

Moja zgodba

Foto galerija

Foto galerija

Družini prijazni

Družini prijazni

Ustvarjalnica zvonček

Ustvarjalnica zvonček

Javna naročila

FB - CUDV Dobrna

Juhuhu počitnice so tu

Prireditev ob zaključku š.l. 2016-17

Juhu, počitnice so tu! Tudi v CUDV smo konec šolskega leta obeležili z zaključno prireditvijo, ki je bila v petek 23. junija. Nastopajoči so že nekaj časa vadili svoje plesne, glasbene in druge točke in na dan prireditve so zablesteli na odru. Zaposleni pa smo poskrbeli, da je vse potekalo »kot po maslu«. Direktorica, gospa Breda Božnik in vodja CUV, mag. Petra Žnidarčič sta podelili priznanja ter cvetje uporabnikom, ki so zaključili usposabljanje na šolskem delu: Špeli, Anji, Vinku, Gregorju in Roku.

Prireditev je bila polna pozitivnih čustev, saj nas je s svojo odprtostjo, dostopnostjo in srčnostjo počastila gospa Alenka Godec. Prikazali smo tudi napovednik promocijskega videa CUDV Dobrna, ki ga video ekipa pripravlja že od januarja, »luč sveta« pa bo zagledal na praznovanju desete obletnice bivanja v novem centru. Na koncu pa je nepričakovano še ena izmed mamic vsem zaposlenim podala nekaj spodbudnih besed in zahvalo za naše delo, ki ga izvajamo z uporabniki. Prireditev so si ogledali številni gostje, med drugim tudi zaposleni iz sorodne inštitucije iz Šibenika, ki so pri nas ostali vse do nedelje.

Po prireditvi je sledila res slastna pogostitev, za katero je poskrbela kuhinja. Izpod rok naše Andreje je nastala čudovita dekoracija, pripravila pa je tudi sivkine, metine, bezgove in druge napitke, ki so na naših pogostitvah največji hit. Spreminjajočega vremena vse do dežnih kapelj nihče niti opazil ni, saj smo se zaposleni, uporabniki in njihovi starši, gostje – tudi častna gostja, gospa Alenka Godec, prijetno družili: v prijateljskem vzdušju poklepetali, se veselili, okrepčali; da ne omenimo dodatnega presenečenja – sladoleda. Jupi!

Iskrena hvala vsem, ki ste pripomogli pri pripravi in realizaciji tega dogodka.

Pust

Juhuhu počitnice so tu! In letos so s počitnicami prišle tudi maškare. Pri nas brez zabave ne gre in tudi za pusta smo jo imeli.

Včeraj nas je najprej obiskala klovnesa Tinka Šminka. Povedala nam je kdo vse so njeni prijatelji in kako je v cirkusu. Učila nas je čarati, ugotovili pa smo da brez čarobnih besed in čarobne palice, čarovnije ni. Tinka Šminka nam je podelila tudi priznanja za najboljše maske. Sladkali smo se s slastnimi krofi. Za konec pa je bil še ples, na katerem smo se dobro razmigali.

Gremo mi po svoje…

 »Bistvo taborništva, poleg povezanosti, pomoči, solidarnosti in seveda spoštovanja narave, je netekmovalnost. Pri nas rezultat in ocene niso pomembni. Zato smo medse sprejeli tudi mlade s posebnimi potrebami« je dejal starešina Velenjskih tabornikov, katerim so se na taborjenju v Ribnem pri Bledu pridružili še Bine, Vinko in Luka. Luka se ja taborjenja udeležil že tretjič, Bine drugič, Vinko pa prvič.
Ob prihodu na taborni prostor, otrok ni bilo v taboru, zato smo se v miru nastanili in si ogledali taborni prostor in okolico. Tisti, ki so bili ob našem prihodu v taboru, kot npr. kuharice, mentorice, zdravnica, ekonom, so nas lepo sprejeli in pozdravili. Nato smo si odšli ogledati taborni prostor (jedilnico, sanitarije, tipi, jambor, ognjišče, saloon, kjer smo se lahko tudi malo okrepčali) in bližnjo okolico (Savo, travnik »Ameriko«, Ribniški most, vodove kotičke). V času kosila so se vsi taboreči vrnili v tabor in takrat je naše življenje po taborniško zaživelo. Po kosilu smo se priključili manjšemu vodu štirih deklet, s katerimi smo preživeli cela dva dni našega bivanja na taboru. Dekleta so fante lepo sprejele medse, tako da so se vsi dobro počutili. S skupnimi močmi smo izdelali bivak v vodovem kotičku, skupaj žagali leske za bivak in vezali veje, dekleta pa so fantom pokazala, kako se postavi ogenj – piramida. Bili smo zelo pridni in v zelo kratkem času postavili zasilno bivališče, nato pa sta se Vinko in Bine priključila fantom pri igranju nogometa na »Ameriki«. Luka je dogajanje opazoval od daleč. Po večerji je sledilo taborniško kolo, kjer sta se med vsemi najbolj naplesala prav Vinko in Bine, saj sta bila v krog tudi največkrat izbrana s strani deklet. Ko se je stemnilo so se fantje z dekleti podali na nočni orientacijski pohod, kamor so odšli sami, brez vodnika. Našli so vse kontrolne točke in osvojili prvo mesto. To noč je bil vod, h kateremu smo se priključili na nočni straži. Za stražo se je z veseljem odločil Bine in stražil skupaj z dekleti vse od 1h do 5h zjutraj. Pomagal je tudi pri jutranjem čiščenju tabora. Nad svojo stražo je bil vidno navdušen in tudi pohvaljen, v jutranjem zboru je z dekleti v znak dobrega dela dvigal zastavo.

Naslednji dan se je začel s skupinsko jutranjo telovadbo z elemnti karateja. Po zboru pa so vodi odšli po zadanih nalogah – poišči me. Vod se je razdelil na več delov in posamezne skupinice so odšle iskati določeno stvar. Ko so vse našli, so le to zamenjali za sestavine za kuho kosila. S kotlički, lopatami, nožki in jedilnim priborom smo odšli na »Ameriko«, kjer smo si postavili ognjišče in ogenj, nabrali nekaj leskovih vej in začeli s pripravo kosila. Skuhali smo zelenjavno juho, spekli hrenavke in twist. S kosilom so bili vsi zadovoljni. Po kosilu so sledile delavnice po izbiri. Vinko in Bine sta se vključila v kolesarsko delavnico, kjer so po dva in dva odšli na kolesarjenje po označenih točkah na karti. Vinko je kolesaril z enim fantom, Bineta pa sta s sabo vzeli dve dekleti. Luka se je priključil delavnici streljanja z lokom, puško in fračo. Po zaključenih delavnicah so bili vsi veseli nad popoldanskim dogajanjem in novimi doživetji. Po večerji je sledilo kolo, kjer sta se ponovno naplesala Bine in Vinko. Sledil je večerni program, kjer je s svojim talentom branja besed nazaj otroke navdušil Luka.
Naš zadnji dan bivanja na taboru se je začel s telovadbo. Po jutranjem zboru, kjer smo se pridružili stražarskemu vodu pri dvigovanju zastave, pa so bile na programu delavnice, kjer so se vsi trije fantje vključili v delavnico streljanja z lokom in puško. Nad to veščino so bili vsi navdušeni, saj so večkrat zadeli v tarčo. Po zaključenih delavnicah smo odšli pospraviti šotor in našo opremo. Poslovili smo se od kuharic, ki so nam kuhale kavo, od tabornikov v »Saloonu«, kjer smo si privoščili kakšno čokoladico in od ostalih, ki so nas z veseljem sprejeli medse, se z nami družili, pogovarjali in nas imeli za svoje.
V teh dneh, ki smo jih preživeli z osnovnošolskimi otroki smo doživeli zelo veliko, veliko raznolikega, zanimivega in tudi neponovljivega. Otroci so nas lepo sprejeli medse, skupaj smo se družili, peli, plesali,… Bivanje v naravi, z osnovnošolskimi taborniki je bilo za vse nakaj nepozabnega. Spoznali smo veliko taborniških veščin in navad. Kot bi rekli Velenjski taborniki, bili smo del njihove pravljice. S prijetnimi občutki po skupnem druženju, novih prijateljstvih in doživetjih smo se odpravili proti domu. Na poti smo se ustavili še na kosilu in se v popoldanskih urah vrnili domov.

Poletne vožnje z vozički

Kljub poletni vročini, ko so temperature presegle magično mejo 30 stopinj, smo ostali v oddelku OVI II aktivni. Glede na to, da v skupini ni počitniških zaspancev in smo tako vstajali zgodaj. Takoj po zajtrku smo šli na lov za spremljevalce. Čeprav so v ostalih skupinah nekateri izkoristili podaljšan spanec v času počitnic, niso bili nič nejevoljni, ko jih je učiteljica zbudila in vprašala ali bi želeli s skupino OVI II na sprehod. Če je bilo potrebno so bili starejši spremljevalci urejeni tudi v 10 minutah. Tako smo že ob 8.30 krenili proti Dobrni. Navadno smo šli v  park Term Dobrna in se nadihali svežega dopoldanskega zraka v zavetju stoletnih dreves. Medtem, ko so se starejši učenci odpočili na gugalnicah, smo mi prisluhnili petju ptic. Pot nazaj je bila vedno malce drugačna. Ali smo šli ob Dobrnici ali mimo trgovine, gasilskega doma,… Skratka; vsaj del poti nazaj smo se vozili po drugem terenu. Včasih smo spremljevalci morali kar krepko potiskati voziček, da smo prevozili razgibane terene. Do takrat, da je sonce imelo največjo moč smo bili že nazaj v centru. V ohlajenih prostorih smo tako lažje načrtovali aktivnosti za sproščene počitniške dni.

Na fotografiji je skupina starejših učencev, ki so nam v času počitnic redno priskočili na pomoč pri vožnji vozičkov. Vsi, Bine, Vinko, Jasminko, Tine, Ina in Aljaž, so resno in vestno opravljali svojo nalogo. Aljoša, Tadeja, Maj, Doroteja, Iza in Aleksandra pa so z nasmeškom na obrazu sprejeli njihovo pomoč.

Za skupino OVI II,
Tatjana Šušteršič