Get Adobe Flash player

Naš glas

Spletno glasilo uporabnikov CUDV Dobrna

NA KRILIH JEZIKA

NA KRILIH JEZIKA

Moja zgodba

Moja zgodba

Foto galerija

Foto galerija

Družini prijazni

Družini prijazni

Ustvarjalnica zvonček

Ustvarjalnica zvonček

Javna naročila

FB - CUDV Dobrna

Letovanja

Mi gremo pa na morje

Vse lepše in toplejše vreme nas je sililo k uresničitvi želje, da bi se za nekaj dni odpravili na morje. Odločili smo se, da bomo raziskali slovenska obalna mesta.

V ponedeljek zjutraj smo se po zajtrku dobro razpoloženi in polni pričakovanj odpravili proti Kopru. Tam nas je namreč čakal prijeten in udoben apartma,  ki je s svojo barvito opremo bil zelo zanimiv tudi našim uporabnikom.

Po dolgi vožnji smo se odločili za sprehod ob morju, nato pa smo poiskali restavracijo, kjer smo potešili svojo lakoto.

Popoldne smo želeli preveriti svojo kondicijsko pripravljenost, zato smo se peš odpravili proti Izoli. Pot ob morju je bila zelo prijetna in zabavna. V Izoli smo ob morju poiskali slaščičarno in se zasluženo želeli posladkati s sadno kupo. Rahlo razočarani nad postrežbo smo gospodu natakarju morali podati informacijo, da je med glavnimi sestavinami sadnih kup na Štajerskem tudi sladoled. Po postrežbi skromnih sladic smo se peš odpravili nazaj proti apartmaju. Bliže kot smo bili, pogosteje je bilo slišati Metkin stavek: »O mama mija, bolijo noge.«

Sledila je priprava hitre večerje, tuš in zasluženi počitek. Izkazalo se je, da naporen dan deklet le ni pretirano utrudil, saj so čvekale še pozno v noč.

Naslednji dan smo se po ležernem dopoldnevu odpravili na bazen. Preverili smo temperaturo vode v vseh bazenih ter se med drugim razvajali tudi v masažnem bazenu. Srečko, Tadeja in Bogdan so nekaj bazenske vode okusili ob spuščanju po toboganu in se ob tem neizmerno zabavali. Srečkov spust se je vsakič začel z besedami »bolj počasi«, zaključil pa z velikim nasmehom. Tudi Bogdanov pristanek se je vedno končal z enakim vprašanjem: »A še greva?«

Kasneje smo se odpeljali proti Portorožu. Sprehodili smo se ob obali, nato pa izbrali slaščičarno, ki nas tokrat ni razočarala.

V zgodnjih večernih urah smo se vrnili v apartma, kjer je sledila peka palačink, nato pa zabava na terasi. Odprli smo penino, zavrteli glasbo, peli in plesali, čvekali in se smejali …

Tretji in hkrati tudi zadnji dan je bil namenjen raziskovanju Pirana. Ker je bil ta dan tudi rojstni dan našega Srečka, je bila naša prva postojanka slaščičarna na Tartinijevem trgu. Srečku smo zaželeli vse najboljš, se posladkali z odlično torto, nato pa smo se povzpeli proti cerkvi sv. Jurija, ki kraljuje nad mestnim središčem. Uživali smo v čudovitem razgledu, naredili nekaj fotografij in se počasi odpravili po strmi poti nazaj. Pri tem je zagotovo najbolj uživala Tadeja, ki jo je na vozičku zaradi tlakovane poti in številnih izboklin močno »pretreslo«. Svoje zadovoljstvo ob premagovanju poti je izražala z glasnim, skoraj neprekinjenim smehom in s tem v še boljšo voljo spravljala nas in mimoidoče.

Naša naslednja postojanka je bil akvarij. Tam so nam zagotovo bili najbolj všeč mladi morski psi, h katerim so naši uporabniki, kljub opozorilom, tako močno želeli stegovati svoje prste.

Po obisku akvarija smo si privoščili okusno kosilo v restavraciji ob morju, nato pa ulovili še nekaj sončnih žarkov na bližnji obali. Na hitro smo si zmočili noge in tako preverili še temperaturo morja. Po kratkem »martinčkanju« smo se polni lepih vtisov in doživetij odpravili nazaj proti Dobrni.

Letovanje v Tolminu

Juhej, na letovanje gremo. Tokrat v Tolmin. Da spoznamo Slovenijo, da se naučimo novih stvari, da vidimo mnogo lepot, se naužijemo svežega zraka in da se tudi »pomerimo« v kakšnem športu. Pa seveda tudi zaradi tega, da se imamo lepo in uživamo. Pripravili smo natrpan program, kajti to so kraji, kamor nas pot ne zanese pogosto, pa toliko lepega je tam. V CŠOD Soča so nas pričakali prijazni in ustrežljivi gostitelji in nam dodelili celotno pritličje. Krasno, saj stopnic imamo že doma vrh glave. Hitro smo si pripravili sobe, pojedli kosilo in odhiteli novim dogodivščinam naproti.

Peš smo mahnili do sotočja Tolminke in Soče, posedeli na plaži, ki je lepša od vseh na Karibih. Preizkusili smo temperaturo vode, ki je bila, brrr, povsem neprimerna za kopanje. Sprehodili smo se še po okoliških poteh, mimo nemške kostnice pa vse do Tolmina, kjer smo si privoščili okrogel in mrzel posladek. Zvečer smo kar popadali v postelje. Naslednji dan smo se kar malce prestrašeni zazrli v nebo in razmišljali, če bo vreme zdržalo. Seveda bo! Še sonce smo imeli! Že zjutraj nas je na Mostu na Soči pričakala ladjica Lucija s kapitanom Dejanom na čelu. Ta nas je zabaval in nam povedal zgodbo o nastanku jezera. Njegovo zgodbo. Gre pa takole: Strašni zmaj je ugrabil prelepo princeso in jo skril v rov v skali. Ta je bila tako žalostna, da je jokala in jokala, dokler niso njene solze napolnile jezera. Rešil jo je princ, lep, močan, pameten in bogat z belo ladjo. Seveda sta se poročila in še dandanes z velikim veseljem prevažata turiste po smaragdnem jezeru. Ja, ko bi le bilo čisto tako. V resnici pa je jezero nastalo zaradi zajezitve za potrebe hidroelektrarne.

Prijazni kapitan nam je vsem, ki smo želeli, ponudil krmilo in vsakdo je lahko bil za hip veliki kapitan bele Lucije. Po vožnji nam ni bilo do lenarjenja, zato smo šli do razgledne točke nad Mostom na Soči, potem pa še navzdol, kjer smo si osvežili grlo in počivali pred popoldanskim turističnim športnim podvigom. Po zelo kratkem popoldanskem počitku smo se sprehodili po tolminskih koritih vse do Hudičevega mostu, daleč nad reko. Nekateri smo bolj, drugi malo manj pogumno opazovali lepote narave. Na koncu smo ugotovili, da je bilo vse »hudičevo«: lepo, strmo, temno …  Kljub temu, da smo bili že precej utrujeni, nas je mikal grad, ki se je mogočno bohotil nad nami. Hribu, na katerem stoji, pravijo Kozlov rob. Ime pove kar dosti. Pa smo šli. Bilo je zavito in strmo, pa samo pešpot je vodila do cilja. Mi smo komaj nesli sami sebe, kaj pa včasih, ko so nosili do gradu vse potrebno kar peš ali pa so s kakšnim ubogim oslom tovorili težke tovore. Ampak mi smo zmagali. Z lahkoto smo osvojili vse cilje in se naužili premnogih lepot.

Zvečer smo zopet kar padli v postelje. Tretji dan je bil bolj ležeren. No, več smo opazovali skozi okna avtomobila. Ampak pot skozi ovinke ni bila ravno lahka in vsa čast našima odličnima šoferjema. Ogledali smo si rojstno hišo Simona Gregorčiča v Vrsnem in se sprehodili do slapa Kozjak. Slap je čudovit, pot do njega malo manj, zato so slap videli le tisti najbolj pogumni. Splačalo se je! Poznate pesem Čin, čin, čin Drežnica? No, ni nastala kar tako. Ogledali smo si tudi vas, ki si je prislužila mesto v pesmici. Res čudovito.

Po polnjenju želodčkov smo nadaljevali pot do znamenitega turističnega kraja Bovec, od tam pa še do enega sotočja, sotočja Lepene in Soče ter soških korit. Prekrasno, posedeli in pomalicali smo pod zasneženimi vršaki v popolni tišini narave. Ta mir in spokojnost smo malce zmotili, saj smo bili vsi zelo dobre volje in razigrani. Pot nas je vodila še do Kobarida, kjer imajo odličen sladoled, in naprej do reke Nadiže, ki je najtoplejša reka v teh koncih. Ugotovili smo, da moramo vseeno še malce počakati s kopanjem. Ura je kar prehitro tiktakala, zato smo se vrnili, saj nas je v domu že čakala večerja. Zjutraj nam sploh še ni bilo do tega, da bi šli nazaj na Dobrno. Kako hitro gre čas, ko se imamo fajn! Trdno odločeni, da drugo leto spoznamo še kakšen zanimiv konec Slovenije, smo se odpravili proti domu. Slovenijo bomo spoznavali tako turistično kot športno, izobraževalno in seveda uživaško. Pa sladoled morajo imeti. Tudi brezmlečni.

 

Mirno morje 2013

Projekt Mirno morje 2013 je skupaj z ekipo CUDV Dobrna in CUDV Draga Ig, na Elanovi jadrnici s številko 99, sestavljala 101 jadrnica, s skoraj 1000 udeleženci z vseh koncev evropske unije. Zaradi lažje logistke so različne ekipe izplule iz več kot 10 marin po Hrvaški obali. Naša ekipa CUDV Dobrna je skupaj z ekipo iz CUDV Draga IG odplula iz marine Kaštela in nadaljevala 8. dni dolgo potovanje po Dalmaciji, kjer smo obiskali Rogoznico, Split, otok Brač, otok Šolta.

 Gre za največji jadralski mirovni projekt na svetu, z namenom razvijanja strpnosti in sprejemanja drugačnosti, odpravljanju predsodkov in stereotipov in predvsem razvijanja prijateljstva med različnimi otroci in mladostniki iz različnih držav. Med plovbo smo si razdelili delovne naloge in se uspešno privajali na življenje na palubi in v podpalubju jadrnice, si medsebojno pomagali pri različnih opravilih, kuhanju, pospravljanju jadrnice. Med potjo pa sta Albin in Miha spoznavala tudi osnove jadranja, navigacije, zavezovanja mornarskih vozlov, prav tako sta se preizkusila v krmarjenju jadrnice in na koncu pridobila izkaznico mladi skiper, kot posebno priznanje za uspešno 8. dnevno jadranje.
V okviru projekta Mirno morje 2013 smo se udeležili številnih športno-rekreativnih aktivnosti, terapevtsko-gibalnih delavnic, tradicionalnega sprejema predstavnikov župnije Split in na svečani slovesnosti prisluhnili nagovorom avstrijskega in hrvaškega predsednika ter hrvaške olimpijke Mirne Jukić. Projekt je združeval mlade s posebnimi potrebami, osnovnošolce in dijake v duhu prijateljstva, strpnosti, miru, solidarnosti. Bine in Miha sta se dodobra naplavalana številnih prelepih kotičkih Jadrana in naplesala ob številnih večerih, prežetih z ritmi tradicionalne dalmatinske glasbe, disko glasbe, rock glasbe in narodno zabavne glasbe iz vse Evrope. Vsak dan smo pred jadranjem aktivno pričeli z jutranjo terapevtsko gimnastiko, tekom, učenjem plavanja po Halliwick metodi in zdravim zajtrkom nato pa smo se na novi lokaciji, v novi marini bodisi udeležili olimpijskih iger dobre volje, ali se udeležili glasbenih oz. ustvarjalnih in drugih delavnic.
19.9.2013 smo v skupinski akciji izpustili skoraj 1000 balonov iz 101. jadrnice, kar simbolizira prijateljstvo, mir, strpnost, srečo, veselje, pravico do učenja in igre ter aktivnega preživljanja prostega časa in še bi lahko našteval.  V marini Kaštel smo sklenili naše  8. dnevno popotovanje, kjer so nam gostitelji priredili svečan zaključek z dalmatinsko glasbo in kulinariko. Poseben pečat je projektu vtisnila razigranost, smeh, veselje in gibanje, kot osrednji moto projekta vseh udeležencev ekip CUDV Dobrna in draga.

Drugo leto odplujeta Ina in Aljaž. Srečno in mirno morje 2014!

 

Mag. Tine Kovačič, vodja projekta

Gremo mi po svoje…

 »Bistvo taborništva, poleg povezanosti, pomoči, solidarnosti in seveda spoštovanja narave, je netekmovalnost. Pri nas rezultat in ocene niso pomembni. Zato smo medse sprejeli tudi mlade s posebnimi potrebami« je dejal starešina Velenjskih tabornikov, katerim so se na taborjenju v Ribnem pri Bledu pridružili še Bine, Vinko in Luka. Luka se ja taborjenja udeležil že tretjič, Bine drugič, Vinko pa prvič.
Ob prihodu na taborni prostor, otrok ni bilo v taboru, zato smo se v miru nastanili in si ogledali taborni prostor in okolico. Tisti, ki so bili ob našem prihodu v taboru, kot npr. kuharice, mentorice, zdravnica, ekonom, so nas lepo sprejeli in pozdravili. Nato smo si odšli ogledati taborni prostor (jedilnico, sanitarije, tipi, jambor, ognjišče, saloon, kjer smo se lahko tudi malo okrepčali) in bližnjo okolico (Savo, travnik »Ameriko«, Ribniški most, vodove kotičke). V času kosila so se vsi taboreči vrnili v tabor in takrat je naše življenje po taborniško zaživelo. Po kosilu smo se priključili manjšemu vodu štirih deklet, s katerimi smo preživeli cela dva dni našega bivanja na taboru. Dekleta so fante lepo sprejele medse, tako da so se vsi dobro počutili. S skupnimi močmi smo izdelali bivak v vodovem kotičku, skupaj žagali leske za bivak in vezali veje, dekleta pa so fantom pokazala, kako se postavi ogenj – piramida. Bili smo zelo pridni in v zelo kratkem času postavili zasilno bivališče, nato pa sta se Vinko in Bine priključila fantom pri igranju nogometa na »Ameriki«. Luka je dogajanje opazoval od daleč. Po večerji je sledilo taborniško kolo, kjer sta se med vsemi najbolj naplesala prav Vinko in Bine, saj sta bila v krog tudi največkrat izbrana s strani deklet. Ko se je stemnilo so se fantje z dekleti podali na nočni orientacijski pohod, kamor so odšli sami, brez vodnika. Našli so vse kontrolne točke in osvojili prvo mesto. To noč je bil vod, h kateremu smo se priključili na nočni straži. Za stražo se je z veseljem odločil Bine in stražil skupaj z dekleti vse od 1h do 5h zjutraj. Pomagal je tudi pri jutranjem čiščenju tabora. Nad svojo stražo je bil vidno navdušen in tudi pohvaljen, v jutranjem zboru je z dekleti v znak dobrega dela dvigal zastavo.

Naslednji dan se je začel s skupinsko jutranjo telovadbo z elemnti karateja. Po zboru pa so vodi odšli po zadanih nalogah – poišči me. Vod se je razdelil na več delov in posamezne skupinice so odšle iskati določeno stvar. Ko so vse našli, so le to zamenjali za sestavine za kuho kosila. S kotlički, lopatami, nožki in jedilnim priborom smo odšli na »Ameriko«, kjer smo si postavili ognjišče in ogenj, nabrali nekaj leskovih vej in začeli s pripravo kosila. Skuhali smo zelenjavno juho, spekli hrenavke in twist. S kosilom so bili vsi zadovoljni. Po kosilu so sledile delavnice po izbiri. Vinko in Bine sta se vključila v kolesarsko delavnico, kjer so po dva in dva odšli na kolesarjenje po označenih točkah na karti. Vinko je kolesaril z enim fantom, Bineta pa sta s sabo vzeli dve dekleti. Luka se je priključil delavnici streljanja z lokom, puško in fračo. Po zaključenih delavnicah so bili vsi veseli nad popoldanskim dogajanjem in novimi doživetji. Po večerji je sledilo kolo, kjer sta se ponovno naplesala Bine in Vinko. Sledil je večerni program, kjer je s svojim talentom branja besed nazaj otroke navdušil Luka.
Naš zadnji dan bivanja na taboru se je začel s telovadbo. Po jutranjem zboru, kjer smo se pridružili stražarskemu vodu pri dvigovanju zastave, pa so bile na programu delavnice, kjer so se vsi trije fantje vključili v delavnico streljanja z lokom in puško. Nad to veščino so bili vsi navdušeni, saj so večkrat zadeli v tarčo. Po zaključenih delavnicah smo odšli pospraviti šotor in našo opremo. Poslovili smo se od kuharic, ki so nam kuhale kavo, od tabornikov v »Saloonu«, kjer smo si privoščili kakšno čokoladico in od ostalih, ki so nas z veseljem sprejeli medse, se z nami družili, pogovarjali in nas imeli za svoje.
V teh dneh, ki smo jih preživeli z osnovnošolskimi otroki smo doživeli zelo veliko, veliko raznolikega, zanimivega in tudi neponovljivega. Otroci so nas lepo sprejeli medse, skupaj smo se družili, peli, plesali,… Bivanje v naravi, z osnovnošolskimi taborniki je bilo za vse nakaj nepozabnega. Spoznali smo veliko taborniških veščin in navad. Kot bi rekli Velenjski taborniki, bili smo del njihove pravljice. S prijetnimi občutki po skupnem druženju, novih prijateljstvih in doživetjih smo se odpravili proti domu. Na poti smo se ustavili še na kosilu in se v popoldanskih urah vrnili domov.