Get Adobe Flash player

Naš glas

Spletno glasilo uporabnikov CUDV Dobrna

NA KRILIH JEZIKA

NA KRILIH JEZIKA

Moja zgodba

Moja zgodba

Foto galerija

Foto galerija

Družini prijazni

Družini prijazni

Ustvarjalnica zvonček

Ustvarjalnica zvonček

Javna naročila

FB - CUDV Dobrna

Kultura

Likovni svet otrok

  1. 5. 2017, na dan muzejev, se je marsikaj dogajalo.  V CUDV Dobrna je na ta dan snemalna ekipa posnela likovno ustvarjanje na prostem, Tadej je s sošolci praznoval rojstni dan, popoldan pa smo se s Tadejem in Katarino odpeljali v Šoštanj. V OŠ Karla Destovnika-Kajuha so pripravili čudovito razstavo izdelkov likovnega natečaja Likovni svet otrok, ki je potekal že 49. leto. Na likovnem natečaju so sodelovali tudi nekateri naši učenci. Za ustvarjena likovna dela so prejeli bronasta priznanja učenci: Alen Jerak, Tadej Perc in Martin Zupan ter mentorici: Jerneja Borovnik in Helena Maček.

Po nagovoru ravnateljice šole mag. Majde Zaveršnik Puc in drugih so program čudovito obogatili tudi  mladinski pevski zbor in plesna skupina.

Preživeli smo krasen sončen pomladni dan. Obisk odprtja razstave, ogled prireditve in razstave izbranih likovnih del ob okusnih prigrizkih nam bo še dolgo ostal v prijetnem spominu.

 

Igraj se z mano

V torek, 14. februarja, na valentinovo, smo se  Jasminko, Alen in učiteljica Helena Maček odpeljali v Ljubljano. Šli smo na otvoritev razstave likovnih izdelkov natečaja »Bodi umetnik – Igraj se z mano«. Tam smo postavili razstavo, se udeležili likovnih delavnic in si ogledali gledališko predstavo Pogum.  Odlično predstavo so odigrali učenci in učitelji Osnovne šole Gustava Šiliha, iz Maribora. Na otvoritvi sta bila tudi Gorazd Špegelj in pevec Zlatko. Kot vsako leto sta nas nadvse animirala in zabavala.

Nato smo obiskali Moderno galerijo, šli pogledati Narodno galerijo, kjer so razstavljeni kipi in slike. Potem smo šli še v Bukvarno.  Bilo mi je všeč.

Likovna kolonija v Črni na Koroškem

V Črni na Koroškem je letos potekala že 13. likovna kolonija. Letošnja je bila prav posebna, saj smo ustvarjali v nekdanjem Rudniku svinca in cinka Mežica, sedaj v rudarskem muzeju Podzemlje Pece. Korošci so ga preuredili v muzejsko-rekreativni center, saj se  po rovih  lahko vozite tudi s kolesi, čolnarite, lahko se peljete z vlakom v notranjost rudnika in si ogledate rove.

V sredo smo se odpravili po ovinkasti cesti na Koroško. Bilo je sončno, zeleno, mirno, sveže, ljudje zelo prijazni, kot je za Korošce tudi značilno. Privoščili smo si kosilo in se pripravili na ogled rudnika. Ker smo vedeli, da je v jami hladno, smo se zelo toplo oblekli, dobili smo tudi dežne plašče, čelade ter naglavne svetilke.

Sumničavo smo pogledovali proti lesenemu vlakcu, ki se je zdel ves razmajan in bolj podoben igrači kot pravemu vlaku. Ko pa so nam povedali, da je v enem vagonu prostora za osem oseb, smo le ostrmeli in se začudili. Stlačili smo se v vagončke, vendar ni bilo tako hudo, kot smo predvidevali sprva. Rudarji, veliki in močni ljudje, so se vsak dan vozili s temi vlaki na delo v rudnik precej dalje kot mi. Zaprli so vagone, strogo so nam prepovedali odpirati vrata. Le kdo bi si kaj podobnega drznil! Sledila je tišina. Nihče ni vedel, kaj nas čaka. Vlak je potegnil, začelo nas je premetavati, ropotalo je kot le kaj. Ko smo izklopili lučke, je zavladala trdo trda tema. V petnajstih minutah smo prevozili tri kilometre in pol in spustili smo se dobrih devetdeset metrov v globino rudnika, a imeli smo občutek, da drvimo s hitristjo vsaj dvesto kilometrov na uro. Kljub temu da nas je bilo čisto čisto čisto malo strah, je bilo doživetje nepozabno. Veliko boljše od zabaviščnega parka!

Prostora v podzemlju je bilo obilo in poiskali smo si svoj rov.  Tokrat smo ustvarjali na temo dela. Jasminko si je izbral delo konjarja, Zlatko delo taksista, Tadej delo v tovarni čokolade ter Bine delo v rudniku. Sploh ne vem, kam je pobegnil čas. Hitro smo morali dokončati, pospraviti ter se organizirati, da nam je ostalo še nekaj trenutkov za raziskovanje.

Čeprav je bil rudnik osvetljen, je bilo po kotih in rovih strašljivo mračno. Ostali bi v temi, če si  ne bi svetili z naglavnimi svetilkami. Med raziskovanjem nismo našli niti enega krampa, temveč polno raznovrstnega železja, ki so ga uporabljali nevemzakajže. Med vračanjem smo bili bolj sproščeni in smo tudi veselo zapeli. Čeprav je bilo v jami zanimivo, smo bili veseli, ko smo ugledali sonce. Po kosilu so organizatorji pripravili ples za vse pogumne umetnike. Bilo je zelo veselo. Udeleženci so si hitro poiskali pare in zaplesali.

Končno pa so na svetlo prispeli še naši izdelki. Presenetljivo živahnih barv so bili. Zadovoljni, da smo se lepo imeli in dobro opravili delo, smo se odpravili v gostišče, kjer smo imeli organizirano še nočitev in večerjo. Ogledali smo si tudi bližnje mestece Prevalje. Na prvi pogled se zdi, da se v mestecu ne skriva nič zanimivega, vendar smo med sprehodom odkrili vrsto zanimivosti. Obiskali smo tudi gasilsko društvo, polno prijaznih mož. Dovolili so nam, da smo si pobližje ogledali njihovo postajo, sedli v vozila, vprašali to in ono. Po večerji smo odšli še na daljši sprehod ob nekdaj mrtvi reki Meži. Naslednji dan smo si ogledali simpatično predstavo v Kulturnem domu Črna, nato je sledilo odprtje razstave naših del v likovnem salonu v Ravnah na Koroškem. Udeleženci so prijeli tudi priznanja, sledila je pogostitev ob slovesu.

Res nepozabno doživetje in več kot odlična organizacija Korošcev. Še pridemo na Koroško!