Get Adobe Flash player

Tatjana Šušteršič

Svečana proslava ob 40. obletnici CUDV Dobrna

V letošnjem letu Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna obeležuje štirideseto obletnico ustanovitve prvega oddelka za učence, ki niso zmogli slediti programu oddelkov s prilagojeno vsebino. V letu praznovanja jubileja se je zvrstila vrsta dogodkov; od glasbenih, športnih, kulturnih in strokovnih. V začetku meseca  oktobra smo pripravili Prvi posvet uporabnikov in uporabnic; imenovan »Iz prve roke«. Nekaj dni kasneje smo pripravili svečano proslavo. Ob tem dogodku smo se sprehodili skozi pestro zgodovino naše ustanove. Center se je spreminjal tako organizacijsko kot strokovno. Slavnostni govorniki so vsak na svoj način podali svoj pogled na razvoj naše ustanove. Goste so tako nagovorili direktorica Centra; gospa Irena Ceglar, župan občine Dobrna gospod Martin Brecl, državna sekretarka Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti gospa Martina Vuk in dolgoletna predsednica Sveta uporabnikov gospodična Nada Topolovec. V nadaljevanju smo zaposleni in uporabniki vsem zapeli himno centra, se spomnili divjih 60. let, ko so kraljevali hipiji in 80. let, ko smo vsi navijali za naše smučarje. Voditelj proslave, gospod Gorazd Špegel, nas je hudomušno popeljal skozi zgodovino; tudi na pot od mogočne graščine do sodobne stavbe v kateri danes poteka naša dejavnost. K sodelovanju smo povabili tudi gospo Ireno Artank, ki je bila na čelu naše hiše vrsto let. Nekdanja direktorica nam je iz prve roke povedala zgodbo o življenju v senci grajskih zidov in iskanju poti na sončen kraj. Plesna skupina The Hats (iz Plesnega vala Celje) je naše druženje še bolj razgibala. Varuhinja človekovih pravic, gospa Vlasta Nussdorfer, je v svojem govoru podala nekaj napotkov za prihodnost in nam hkrati čestitala za dosedanje dobro opravljeno delo. Po zaključku proslave je voditelj vse povabil na ogled filma »Moja zgodba«, ki je nastal v hišni produkciji. Drugi so se lahko  sprehodili po centru. Popoldne smo sklenili s sproščenim kramljanjem ob dobrotah, ki so nastale v skupnem sodelovanju naših kuharic in Turističnega društva Dobrna. Predsednica TDD, gospa Marija Deu Vrečer nam je s svojim strokovnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami pomagala, da je naša pogostitev predstavila dobrote Dobrne na sodoben način. Naše kuharice in kuharji so pod budnim očesom gospe Marije pripravili toplo – hladni bife. Na mizah so bile tudi pregrešno dobre pogače gospe Ivanke Štravs in odlična potica gospe Marte Javornik, ki sta se prav tako odzvali naši prošnji za sodelovanje.

Plod več mesečnega trdega dela tako uporabnikov, zaposlenih in nekaterih občanov Dobrne je bil rezultat, na katerega smo upravičeno ponosni; tako kot na naših 40. let zgodovine.

Kje se dobi najboljša rojstnodnevna torta

Tadeja, Aljoša, Aleksandra, Doroteja, Iza, Maj  in Tinkara so v letošnjem šolskem letu že vsi praznovali svoje rojstne dni. Prva je svoje praznovanje imela Tadeja, ki je že v poletnih mesecih imela razlog za nasmeh na obrazu. Svojih 14 let je praznovala že julija. V skupini smo se dogovorili, da bo prvo »razredno torto« spekla Martina. Biskvit je bil bele barve, Martina pa je torto oblikovala po željah slavljenke; njen najljubši motiv je »Hellow Kitty«. Martina je s spretnimi rokami iz t.i. tičino mase oblikovala malo muco s tremi baloni. Tadeja se je razveselila pesmice, voščilnice in najbolj slastne roza tortice. Čeprav Tadeja ne more uživati hrane preko ust, se je Martina potrudila in ji tortico pripravila tako, da jo je lahko dobila preko gastrostome. Za Tadejo je prišel na vrsto rojstni dan od njenega sošolca. Kljub temu, da je bil Aljoša za svoj rojstni dan dobre volje, je širok nasmeh pričaralo žvižganje pesmi »Vse najboljše«. Osnovo za torto je pripravila razredničarka, nato pa te zopet prevzela Martina. Čeprav je tiste dni delala ponoči, je našla čas in spretno izoblikovala z avtomobil različnih barv.  Vsi skupaj smo mu zapeli še tisto »Moj rdeči avto hupo ima…« in upihnili svečke. Aljoša se je smejal. Čeprav ni ravno sladkosned, je čokoladno tortico s polnilom iz kisle smetane in marmelade pojedel brez, da bi kakšna drobtinica padla iz ust. Aleksandra je v tem šolskem letu postala polnoletna. Za takšen rojstni dan smo povabili sosednjo skupino, napihnili balone, izdelali voščilnico in zopet Martino prosili, če speče torto. Ker je Aleksandra alergična na različne sestavine, je morala Martina kar nekaj časa gledati po receptih, da je našla primerno tortico za našo slavljenko. Z nekaj osnovnimi sestavinami je naša slaščičarka spekla biskvit, nato pa pričarala pravi cvetlični vrt. Zopet je uporabila tičino maso in iz nje oblikovala rožice. Po uradnem delu praznovanja smo bili vsi radovedni kakšnega okusa je sicer nenavadna tortica brez jajc in maščobe. Vsi smo krožnike polizali. Bila je odlična! V mesecu oktobru smo imeli mlajšo slavljenko. Doroteja je bila nekoliko nerazpoložena na svoji zabavi; kljub konfetom, balonom, milnim mehurčkom in tortici. Potem pa je prišla njena pesem za rojstni dan in deklica se je umirila in prisluhnila različnim glasovom. Vseh ni poznala, saj smo povabili še oddelek UŽD  D. Ker so učenci zelo dobro sprejeli čokoladno tortico z nadevom iz kisle smetane, smo se odločili, da tudi Doroteji spečemo prav takšno. Naša razredna slaščičarka je bila v tem času odsotna, zato se je peke tortice lotila razredničarka. Doroteja je z veseljem pojedla čokoladno tortico oblito z belo čokolado, na vrhu pa so bili mehki medvedki. Čeprav se Doroteja kdaj pritožuje, da ji kakšna hrana ni všeč, je bila s svojo tortico več kot zadovoljna. Prvega januarja je svoj tretji rojstni dan praznovala Tinkara. V tem času je bila Tinkara žal odsotna in zato smo njej pripravili manjše darilo in voščilnico, prejela pa je tudi darilo naše hiše. Glede na to, da ima deklica ketogeno dieto žal tortice ne bi mogla poskusiti, zato smo se odločili, da ji drugače polepšamo dan. Mesec marec pa je za skupino najbolj zabaven; kar dve rojstno dnevni zabavi smo priredili. Kot vedno smo tudi tokrat povabili goste; tokrat iz skupine OVI V. Na ta način smo se želeli oddolžiti za njihovo pomoč pri spremljanju kadar se cela skupina odpravi na sprehod z vozički. Ker večina učencev iz OVI V obiskuje pevski krožek so nam zapeli kar nekaj pesmi iz njihovega repertuarja. Slavljenec Maj je sedel  in z navdušenjem poslušal petje, nato pihanje svečke, pokanje milnih mehurčkov. Čeprav tudi Maj ni pretirano sladkosneden je tortico pojedel s slastjo. Tokrat se je peke in oblikovanja tortice lotila Maja K. Povedala je, da najraje peče nutelino torto in seveda smo takoj pokazali navdušenje. Še bolj pa smo bili navdušeni, ko smo jo poskusili. Čeprav je bila velika, smo jo pojedli, tako, da je za popoldansko ekipo ostal zgolj en kos. Čez nekaj dni smo praznovali še zadnji rojstni dan v tem šolskem letu. 14 let je slavila naša Iza. Navdušenje nad nutelino torto je še kar trajalo, zato smo Majo K. še enkrat prosili, če speče tortico. Naša sladkosnedka je pojedla velikanski kos torte in bila nasmejana do ušes. Ker je bila torta tako dobra smo večji kos odnesli tudi v kuhinjo in se jim tako zahvalili za njihov trud. Kuharice so našo slaščičarko Majo pohvalile, pa tudi od sodelavcev je je slišala same pohvale.a tem mestu bi se rada zahvalila za pripravljenost zaposlenih v skupini, da tudi učencem z največ omejitvami (pri gibanju, hranjenju, komunikaciji) pripravijo nepozaben rojstni dan. Šolsko leto smo torej zaključili z dejstvom, da se najboljše rojstno dnevne torte dobi, če obiskuješ oddelek OVI II.

[tribulant_slideshow gallery_id=”4″]

 

Čajanka z gospo Petro Greiner

V Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna smo že nekaj časa razmišljali, kako bolje razumeti starše naših učencev; ki imajo otroke z težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Razumeti, kako se sesuje svet staršem ob rojstvu drugačnega otroka, kot so pričakovali?

Kako se počutijo starši, ki dobijo v roko diagnozo na listu in so s tem vrženi v svet po načelu »znajdi se«? Razumeti, kako je prejokati noči, ker moraš po dnevi biti močan za obisk pri zdravniku, močan za starejšega otroka, za moža, za dedka in babico? Zato smo med nas povabili gospo Petro Greiner. Danes je gospa že znana Mariborčanka. Tista, ki je rodila deklico s hudo genetsko okvaro, trisomijo 13. Ni ji težko govoriti o času po porodu, o privajanju na Sofijo, o dekličini smrti, o sistemskih napakah v bolnišnicah. Ob dobrem domačem zeliščnem čaju in kolačkih se je njena osebna izkušnja prepletla z izkušnjami naših staršev. Pogovor je tekel o strahovih, o bolečini, pa tudi o brezpogojni ljubezni do svojega otroka  in o veselju ob še tako majhnih uspehih otrok. S to čajanko smo skušali staršem ponuditi možnost, da slišijo nekoga, ki je vse to dal skozi in se ni predal. Pogovor smo zaključili ne da bi gospa Greiner povedala kaj več o njenem Zavodu 13, o njenih dveh razstavah in o njenih naslednjih projektih. Kljub temu mislim, da smo dosegli naš osnovni cilj; pokazati staršem, da nam ni vseeno!

PIKIN TEDEN V SKUPINI OVI II

Kdo je to? Na prvi pogled je res prava slika, čevlja sta ji prevelika, nogavici nista par, za modne muhe ji ni mar. Je živahna, poskočna, drobcena, a strašno močna, rada veliko in dobro je, zato je zdrava kot dren. No, ste že uganili? Seveda; to je Pika Nogavička. Tudi v oddelku OVI II smo želeli spoznati to navihanko.Zadali smo si, da jo obiščemo v Velenju, kjer zganja svoje vragolije cel teden. Načrte so nam prekrižali prvi jesenski virusi. Pa vendar nismo vrgli puške v koruzo, saj se tudi prava Pika ne preda kar tako. V oddelku smo staknili glave in pripravili »Pikin teden« po Piki Nogavički. Najprej so bile na vrsti ustvarjalne delavnice. V celjskem nakupovalnem središču smo se usedli pred slikarsko platno, nataknili smo si krtače in sčistili Pikino hišo, pobožali orjaškega belega vranca s črnimi pikami, nato pa končali pri ustvarjanju kravat. Vse skozi so nam pomočnice naše literarne junakinje pomagale, tako smo lažje prilepili krogce, pritrdili kravato na trak, zvezali kitke iz volne in prilepile raztrgane žepke na krilcu. Po naključju pa smo nato pristali še na glasbeni predstavi »Skrinjica želja« amaterskega gledališča.

Drugi dan je bilo na vrsti pravo Pikino packanje. Mešanje s kuhalnico v posodi za nas ni nič kaj zanimivo. Naše roke so mešale moko z mlekom in surovim jajcem, nato pa je nekaj popadalo še na tla in ostalo v laseh, skratka, v tem smo si bili s Piko čisto blizu. Ker je bolj malo ostalo v posodah, so nam učiteljice morale pripraviti dodatno maso za naše ogromne čalapinke. In ker jih je nekaj še ostalo, smo si zaželeli, da bi se z njimi lahko posladkala tudi prava Pika.  Pa smo poskusili –  trikrat smo jo na ves glas poklicali in najprej so se prikazali veliki (preveliki) črni čevlji, pisane nogavice, ogromen dežnik in šele nato rdeče kitke. S Piko smo nato zapeli kar nekaj pesmic, jahali konja, vsakega je Pika tudi kaj povprašala, učiteljicam pa predlagala, da bi ostala pri nas; sedela na kuhinjskem pultu, jedla z nogami na mizi, hodila po posteljah s čevlji. Učiteljice so dobro premislile njen predlog in ji nato ponudile, da ji tudi naslednje leto spečejo najboljše čalapinke, če nas obišče, za letošnje leto pa bo dovolj norčij. Pika se je strinjala in se ob slovesu še nekajkrat fotografirala z nami. Na tem mestu bi se radi zahvalili dobri vili Mojci Zaponšek, ki je uredila, da je Pika Nogavička našla pot od Vile Čira Čara do našega centra in nam tako popestrila dopoldne. Celoten Pikin teden je bil izredno živahen, poln izzivov, ki smo jih s skupnimi močmi vendarle rešili in organizirali Piko po Piki.

 

Za skupino OVI II
Tatjana Šušteršič

Poletne vožnje z vozički

Kljub poletni vročini, ko so temperature presegle magično mejo 30 stopinj, smo ostali v oddelku OVI II aktivni. Glede na to, da v skupini ni počitniških zaspancev in smo tako vstajali zgodaj. Takoj po zajtrku smo šli na lov za spremljevalce. Čeprav so v ostalih skupinah nekateri izkoristili podaljšan spanec v času počitnic, niso bili nič nejevoljni, ko jih je učiteljica zbudila in vprašala ali bi želeli s skupino OVI II na sprehod. Če je bilo potrebno so bili starejši spremljevalci urejeni tudi v 10 minutah. Tako smo že ob 8.30 krenili proti Dobrni. Navadno smo šli v  park Term Dobrna in se nadihali svežega dopoldanskega zraka v zavetju stoletnih dreves. Medtem, ko so se starejši učenci odpočili na gugalnicah, smo mi prisluhnili petju ptic. Pot nazaj je bila vedno malce drugačna. Ali smo šli ob Dobrnici ali mimo trgovine, gasilskega doma,… Skratka; vsaj del poti nazaj smo se vozili po drugem terenu. Včasih smo spremljevalci morali kar krepko potiskati voziček, da smo prevozili razgibane terene. Do takrat, da je sonce imelo največjo moč smo bili že nazaj v centru. V ohlajenih prostorih smo tako lažje načrtovali aktivnosti za sproščene počitniške dni.

Na fotografiji je skupina starejših učencev, ki so nam v času počitnic redno priskočili na pomoč pri vožnji vozičkov. Vsi, Bine, Vinko, Jasminko, Tine, Ina in Aljaž, so resno in vestno opravljali svojo nalogo. Aljoša, Tadeja, Maj, Doroteja, Iza in Aleksandra pa so z nasmeškom na obrazu sprejeli njihovo pomoč.

Za skupino OVI II,
Tatjana Šušteršič

Pooblaščena oseba za varstvo osebnih podatkov

V skladu z določilom 37. člena Uredbe EU 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27. aprila 2016 smo za pooblaščeno osebo za varstvo podatkov imenovali družbo:

DATAINFO.SI, d.o.o.

Tržaška cesta 85, SI-2000 Maribor

www.datainfo.si

e-pošta: dpo@datainfo.si

telefon: +386 (0) 2 620 4 300