Get Adobe Flash player

Naš glas

Spletno glasilo uporabnikov CUDV Dobrna

NA KRILIH JEZIKA

NA KRILIH JEZIKA

Moja zgodba

Moja zgodba

Foto galerija

Foto galerija

Družini prijazni

Družini prijazni

Ustvarjalnica zvonček

Ustvarjalnica zvonček

Javna naročila

FB - CUDV Dobrna

Jerneja Borovnik

Eko šola

Tudi letos smo tradicionalno ustvarjali za likovni natečaj v okviru projekta Ekošole – Misija: Zeleni koraki. Odločili smo se za skupinski izdelek, z razlogom omogočiti sodelovanje prav vseh učencev razreda, vsakdo je dodal svoje, po zmožnostih ter navdihu.

Na zaključno prireditev ter nagrado se je bilo potrebno odpeljati v Ljubljano. Potovanje v veliko mesto je potekalo kot v starih časih, počasi ter po stari cesti, s postankom na znamenitih Trojanah in  največjih krofih poplaknjenih s kavico. Cilj je bil dosežen v SiTi Teatru, prireditev, druženje, češnje, nagrada, juhu!

Sodelovanje z Ekošolo je vsestransko: je zanimivo, je poučno, je ustvarjalno, je zabavno, je zeleno, je nagrada in so krofi s kavico.

Dan odprtih vrat skozi čas

Vsako leto na široko odpremo vrata za vse, ki želijo pokukati v naš vsakdan, naše delo in
življenje v CUDV Dobrna.
To je dan, ki ga imenujemo »Dan odprtih vrat«. Saj ne, da bi drugače bili obiskovalci
nezaželeni, nasprotno, vedno so dobrodošli, da se z nami pogovorijo in družijo. Ampak na ta
dan vedno pripravimo nekaj prav posebno zanimivega. Letos je bil dan odprtih vrat še prav
poseben, saj ga že okroglo deseto leto pripravljamo v naši »novi« hiši. Tako je bilo pestro in
zgodilo se je precej zanimivih in za nas, ki tu bivamo, pomembnih stvari. Na ta dan smo
svečano otvorili novo hišno dnevno sobo za druženje naših uporabnikov s svojimi starši in
svojci, novo terapevtsko igralnico, kotiček za sproščanje v naravi, sredi katerega stoji, lesena
vrtna hiška, omamno dišeča po svežem lesu in domače izdelave. Prijazno se je našemu vabilo
odzvala ministrica dr. Anja Kopač Mrak in otvorila vse za nas zelo pomembne pridobitve.
To pa še zdaleč ni vse! V okviru svečanega programa smo vsem obiskovalcem predstavili naš
novi promocijski film. To je film o življenju in delu vseh, ki tu živimo, delamo, se učimo.
Za popestritev dopoldneva smo za naše učence in obiskovalce pripravili tudi obvezne
delavnice. Prva delavnica z naslovom »Slovenska krasilna umetnost« je tako učencem, kot
obiskovalcem dala vpogled v našo kulturno dediščino, umetnost, ki je bila doma v vsaki stari
hiši. Vsi so se lahko tudi preizkusili v ustvarjanju tako na papir, kot tudi na lesene predmete.
Druga delavnica »Svet skozi čas« je bila hkrati predstavitev dela z interaktivno mizo. V
okviru te delavnice so lahko vsi udeleženci sedli za interaktivno mizo, se igrali različne igre,
raziskovali, ugibali, spraševali in se mnogo novega naučili o svetu, kakršen je bil in svetu, kot
ga poznamo.
Tretja delavnica je bila namenjena izvedbi najrazličnejših poskusov, zanimivih tako za otroke,
kot tudi za starejše. Obiskovalci so izvedeli kako narediti lava svetilko, kako spraviti trdo
kuhano jajce v steklenico, kako enostavno narediti nešteto mehurčkov, počiti balon brez igle,
ga napihniti brez da bi pihali vanj in še mnogo, mnogo zanimivih reči.
V naslednji šiviljski delavnici smo predstavili naše vsakdanje zaposlitve. Trenutno je to
pretikanje prtičkov, šivanje gumbov in šivanje škornjev iz blaga. Škornji so izjemno
pomembni! Kam bi nam le dobri mož dal darilce, če ne v pripravljen in na vidno mesto
nameščen škorenj.
Zadnja delavnica je bila pa pika na i. Tukaj so si obiskovalci lahko končno malo odpočili.
Učenci so pripravili domač čaj, poseben, z našega vrta. Za vse pa smo pripravili tudi domače
piškotke. To je bil čas, ko so lahko za isto mizo sedli tako učenci, kot obiskovalci, si zaupali
kašno nadobudno zgodbico in se skupaj nasmejali.
Tudi prihodnje leto bomo pripravil »Dan odprtih vrat«. Povem vam: »Zanimiv bo!« Kot
sleherni doslej. Se vidimo ob letu osorej.

Likovna kolonija v Črni na Koroškem

V Črni na Koroškem je letos potekala že 13. likovna kolonija. Letošnja je bila prav posebna, saj smo ustvarjali v nekdanjem Rudniku svinca in cinka Mežica, sedaj v rudarskem muzeju Podzemlje Pece. Korošci so ga preuredili v muzejsko-rekreativni center, saj se  po rovih  lahko vozite tudi s kolesi, čolnarite, lahko se peljete z vlakom v notranjost rudnika in si ogledate rove.

V sredo smo se odpravili po ovinkasti cesti na Koroško. Bilo je sončno, zeleno, mirno, sveže, ljudje zelo prijazni, kot je za Korošce tudi značilno. Privoščili smo si kosilo in se pripravili na ogled rudnika. Ker smo vedeli, da je v jami hladno, smo se zelo toplo oblekli, dobili smo tudi dežne plašče, čelade ter naglavne svetilke.

Sumničavo smo pogledovali proti lesenemu vlakcu, ki se je zdel ves razmajan in bolj podoben igrači kot pravemu vlaku. Ko pa so nam povedali, da je v enem vagonu prostora za osem oseb, smo le ostrmeli in se začudili. Stlačili smo se v vagončke, vendar ni bilo tako hudo, kot smo predvidevali sprva. Rudarji, veliki in močni ljudje, so se vsak dan vozili s temi vlaki na delo v rudnik precej dalje kot mi. Zaprli so vagone, strogo so nam prepovedali odpirati vrata. Le kdo bi si kaj podobnega drznil! Sledila je tišina. Nihče ni vedel, kaj nas čaka. Vlak je potegnil, začelo nas je premetavati, ropotalo je kot le kaj. Ko smo izklopili lučke, je zavladala trdo trda tema. V petnajstih minutah smo prevozili tri kilometre in pol in spustili smo se dobrih devetdeset metrov v globino rudnika, a imeli smo občutek, da drvimo s hitristjo vsaj dvesto kilometrov na uro. Kljub temu da nas je bilo čisto čisto čisto malo strah, je bilo doživetje nepozabno. Veliko boljše od zabaviščnega parka!

Prostora v podzemlju je bilo obilo in poiskali smo si svoj rov.  Tokrat smo ustvarjali na temo dela. Jasminko si je izbral delo konjarja, Zlatko delo taksista, Tadej delo v tovarni čokolade ter Bine delo v rudniku. Sploh ne vem, kam je pobegnil čas. Hitro smo morali dokončati, pospraviti ter se organizirati, da nam je ostalo še nekaj trenutkov za raziskovanje.

Čeprav je bil rudnik osvetljen, je bilo po kotih in rovih strašljivo mračno. Ostali bi v temi, če si  ne bi svetili z naglavnimi svetilkami. Med raziskovanjem nismo našli niti enega krampa, temveč polno raznovrstnega železja, ki so ga uporabljali nevemzakajže. Med vračanjem smo bili bolj sproščeni in smo tudi veselo zapeli. Čeprav je bilo v jami zanimivo, smo bili veseli, ko smo ugledali sonce. Po kosilu so organizatorji pripravili ples za vse pogumne umetnike. Bilo je zelo veselo. Udeleženci so si hitro poiskali pare in zaplesali.

Končno pa so na svetlo prispeli še naši izdelki. Presenetljivo živahnih barv so bili. Zadovoljni, da smo se lepo imeli in dobro opravili delo, smo se odpravili v gostišče, kjer smo imeli organizirano še nočitev in večerjo. Ogledali smo si tudi bližnje mestece Prevalje. Na prvi pogled se zdi, da se v mestecu ne skriva nič zanimivega, vendar smo med sprehodom odkrili vrsto zanimivosti. Obiskali smo tudi gasilsko društvo, polno prijaznih mož. Dovolili so nam, da smo si pobližje ogledali njihovo postajo, sedli v vozila, vprašali to in ono. Po večerji smo odšli še na daljši sprehod ob nekdaj mrtvi reki Meži. Naslednji dan smo si ogledali simpatično predstavo v Kulturnem domu Črna, nato je sledilo odprtje razstave naših del v likovnem salonu v Ravnah na Koroškem. Udeleženci so prijeli tudi priznanja, sledila je pogostitev ob slovesu.

Res nepozabno doživetje in več kot odlična organizacija Korošcev. Še pridemo na Koroško!

Izlet v Maribor in obisk Bukvarne Ciproš

V Sloveniji te dni poteka »Teden knjige«. V ta namen se odvijajo različni dogodki in festivali. Posebno pozornost knjigam posvečamo tudi v CUDV Dobrna.

Na nekoliko oblačen torek smo se odpravili v Maribor. Nad vožnjo je bil najbolj navdušen Andrej. Obiskali smo Bukvarno Ciproš. Prijazna gospa iz bukvarne nam je povedala, da so knjige razdeljene na prozo, poezijo, dramatiko ter stroko. Prav tako imajo knjige pospravljene glede na avtorje. To pomeni, da v enem delu bukvarne najdemo slovenske avtorje, v drugem delu najdemo tuje avtorje v slovenskem prevodu, v zgornjem nadstropju pa so knjige v tujih jezikih. V bukvarni je ogromno knjig, bližajo se številki 1 milijon. Najstarejša knjiga, ki jo hranijo je iz leta 1848 in je pred radovednimi obiskovalci varno pospravljena v sefu. Ker pa smo mi zelo radovedni in vedoželjni, smo si lahko to knjigo pobližje ogledali.

Nato smo odšli še na krajši sprehod po Mariboru. Fotografiral nas je Mohor. Prečkali smo dravski most in si v eni izmed kavarn privoščili kavico.

Naši učenci pa so zapisali še nekaj današnjih utrinkov:

BINE: » VIDEL SEM VELIKO KNJIG IN ZASE NAŠEL GRADBENO REVIJO.«

MARINA:« KNJIGE SO MI BILE NAJBOLJ VŠEČ IN KO SMO SI JIH LAHKO SAMI IZBRALI. FAJN MI JE BILO DANES.«

TADEJ: »NAJBOLJ VŠEČ SO MI BILI CD-JI. DVA SEM SI SAM IZBRAL.«

ZLATKO: »VŠEČ SO MI BILE KNJIGE IN SPREHOD PO MARIBORU.«

SARA: »VŠEČ MI JE BIL SPREHOD IN MARIBOR TER KLEPETANJE Z VARUHINJO JANO OB SOKU, V KAVARNI PAPAGAYO.«

JERNEJ: » NAJBOLJ VŠEČ MI JE BILO, DA SEM SI LAHKO IZBRAL CD-JA, KI JU BOM LAHKO POSLUŠAL. VŠEČ MI JE TUDI BILO, DA SEM DOBIL ZRAVEN KAVICE MUFIN.«

TINA: »VŠEČ MI JE, DA SMO ODŠLI NA KAVICO IN MUFFIN. V BUKVARNI SEM SI KUPILA KNJIGO O ROŽAH.«

JASMINKO: »NAJBOLJ VŠEČ MI JE BILO TO, DA JE V BUKVARNI KAR OKOLI MILIJON KNJIG.«

 

Jerneja Borovnik

Urška Perko

Letovanje v Tolminu

Juhej, na letovanje gremo. Tokrat v Tolmin. Da spoznamo Slovenijo, da se naučimo novih stvari, da vidimo mnogo lepot, se naužijemo svežega zraka in da se tudi »pomerimo« v kakšnem športu. Pa seveda tudi zaradi tega, da se imamo lepo in uživamo. Pripravili smo natrpan program, kajti to so kraji, kamor nas pot ne zanese pogosto, pa toliko lepega je tam. V CŠOD Soča so nas pričakali prijazni in ustrežljivi gostitelji in nam dodelili celotno pritličje. Krasno, saj stopnic imamo že doma vrh glave. Hitro smo si pripravili sobe, pojedli kosilo in odhiteli novim dogodivščinam naproti.

Peš smo mahnili do sotočja Tolminke in Soče, posedeli na plaži, ki je lepša od vseh na Karibih. Preizkusili smo temperaturo vode, ki je bila, brrr, povsem neprimerna za kopanje. Sprehodili smo se še po okoliških poteh, mimo nemške kostnice pa vse do Tolmina, kjer smo si privoščili okrogel in mrzel posladek. Zvečer smo kar popadali v postelje. Naslednji dan smo se kar malce prestrašeni zazrli v nebo in razmišljali, če bo vreme zdržalo. Seveda bo! Še sonce smo imeli! Že zjutraj nas je na Mostu na Soči pričakala ladjica Lucija s kapitanom Dejanom na čelu. Ta nas je zabaval in nam povedal zgodbo o nastanku jezera. Njegovo zgodbo. Gre pa takole: Strašni zmaj je ugrabil prelepo princeso in jo skril v rov v skali. Ta je bila tako žalostna, da je jokala in jokala, dokler niso njene solze napolnile jezera. Rešil jo je princ, lep, močan, pameten in bogat z belo ladjo. Seveda sta se poročila in še dandanes z velikim veseljem prevažata turiste po smaragdnem jezeru. Ja, ko bi le bilo čisto tako. V resnici pa je jezero nastalo zaradi zajezitve za potrebe hidroelektrarne.

Prijazni kapitan nam je vsem, ki smo želeli, ponudil krmilo in vsakdo je lahko bil za hip veliki kapitan bele Lucije. Po vožnji nam ni bilo do lenarjenja, zato smo šli do razgledne točke nad Mostom na Soči, potem pa še navzdol, kjer smo si osvežili grlo in počivali pred popoldanskim turističnim športnim podvigom. Po zelo kratkem popoldanskem počitku smo se sprehodili po tolminskih koritih vse do Hudičevega mostu, daleč nad reko. Nekateri smo bolj, drugi malo manj pogumno opazovali lepote narave. Na koncu smo ugotovili, da je bilo vse »hudičevo«: lepo, strmo, temno …  Kljub temu, da smo bili že precej utrujeni, nas je mikal grad, ki se je mogočno bohotil nad nami. Hribu, na katerem stoji, pravijo Kozlov rob. Ime pove kar dosti. Pa smo šli. Bilo je zavito in strmo, pa samo pešpot je vodila do cilja. Mi smo komaj nesli sami sebe, kaj pa včasih, ko so nosili do gradu vse potrebno kar peš ali pa so s kakšnim ubogim oslom tovorili težke tovore. Ampak mi smo zmagali. Z lahkoto smo osvojili vse cilje in se naužili premnogih lepot.

Zvečer smo zopet kar padli v postelje. Tretji dan je bil bolj ležeren. No, več smo opazovali skozi okna avtomobila. Ampak pot skozi ovinke ni bila ravno lahka in vsa čast našima odličnima šoferjema. Ogledali smo si rojstno hišo Simona Gregorčiča v Vrsnem in se sprehodili do slapa Kozjak. Slap je čudovit, pot do njega malo manj, zato so slap videli le tisti najbolj pogumni. Splačalo se je! Poznate pesem Čin, čin, čin Drežnica? No, ni nastala kar tako. Ogledali smo si tudi vas, ki si je prislužila mesto v pesmici. Res čudovito.

Po polnjenju želodčkov smo nadaljevali pot do znamenitega turističnega kraja Bovec, od tam pa še do enega sotočja, sotočja Lepene in Soče ter soških korit. Prekrasno, posedeli in pomalicali smo pod zasneženimi vršaki v popolni tišini narave. Ta mir in spokojnost smo malce zmotili, saj smo bili vsi zelo dobre volje in razigrani. Pot nas je vodila še do Kobarida, kjer imajo odličen sladoled, in naprej do reke Nadiže, ki je najtoplejša reka v teh koncih. Ugotovili smo, da moramo vseeno še malce počakati s kopanjem. Ura je kar prehitro tiktakala, zato smo se vrnili, saj nas je v domu že čakala večerja. Zjutraj nam sploh še ni bilo do tega, da bi šli nazaj na Dobrno. Kako hitro gre čas, ko se imamo fajn! Trdno odločeni, da drugo leto spoznamo še kakšen zanimiv konec Slovenije, smo se odpravili proti domu. Slovenijo bomo spoznavali tako turistično kot športno, izobraževalno in seveda uživaško. Pa sladoled morajo imeti. Tudi brezmlečni.

 

Dan odprtih vrat – Moja dežela, moje sanje

Zgodil se je en dan. Lep dan, kot smo si ga želeli. Bil je sončen, pisan, živahen, aktiven, vesel, zelen, poučen dan. Lepo se je bilo ozreti in videti okoli sebe nasmejane obraze in začutiti sproščeno vzdušje. To je bil naš Dan odprtih vrat. Tema dneva je bila evropsko leto državljanstva, naše vodilo pa skrb za naravo in dobro počutje vseh. Sedaj in v prihodnje.

Svoje znanje in spretnosti smo predstavili na mnogih delavnicah in ga ob njih tudi širili. Na delavnici »mi znamo« so se predstavili naši uporabniki s peko izvrstnih peciv. Pri delavnici »priprava čajev« so vsi obiskovalci lahko širili znanje o pomenu pitja čaja, o načinu priprave ter so spoznali okusne in zdrave dodatke, kot so regratov sirup, sirup iz smrekovih vršičkov ter poslastico čemažev namaz. Prav vse smo vnaprej pripravili sami. Na ustvarjalnih delavnicah »poslikava klopi« in »izdelava instrumentov« smo poskrbeli, da bo naša okolica še lepša in se bomo doma počutili še bolje. Pri delavnicah »izdelava herbarija« ter »tisk z rastlinami« smo spoznavali rožice in dobili nove ideje za ustvarjanje. Delavnica »orientacijski pohod« nas je vodila po naši bližnji okolici in opazovali smo pogosto neopažene stvari. Seveda smo s ponosom predstavili naše izdelke, izdelane v VDC Vojnik, pokukali v knjižnico, si ogledali razstavo Svet knjižnih junakov, ki je nastala ob dnevu knjige in pogostili vse obiskovalce, za kar so se naše kuharice ponovno izkazale. Čisto na koncu smo posadili še lipo, naš starodavni simbol, ki nam bo čez leta služila kot prijetna senca v vročih poletnih dneh ter prijeten kotiček za druženje.

V okviru dneva odprtih vrat so nas obiskali tudi šestošolci OŠ Dobrna. Predstavili smo jim naše življenje in delo v centru ter specifiko poklica. Pripravili smo jim delavnice, kar sami pa so si pripravili pogostitev, uživali so na igralih ter preizkusili plezalno steno. Skupaj smo zasadili lipo, katere simbolična vez je vez trajnega prijateljstva in s ponosom bodo lahko povedali svojim otrokom, da je to tudi njihovo drevo.

Veste, nismo od muh.

Zatorej tisti, ki ste zamudili naš dan odprtih vrat, ponovno se srečamo ob letu osorej.

Tvoja prihodnost je moja prihodnost. Lepa dežela, spoznavam tvoje čare. Vem, da te moram spoštovati, paziti nate, te ohranjati čisto in lepo. Vem, da mi boš to vrnila z vso svojo lepoto in dobroto. Moja dežela, moje sanje.

                                                                                                                                             Jerneja Borovnik

Pooblaščena oseba za varstvo osebnih podatkov

V skladu z določilom 37. člena Uredbe EU 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27. aprila 2016 smo za pooblaščeno osebo za varstvo podatkov imenovali družbo:

DATAINFO.SI, d.o.o.

Tržaška cesta 85, SI-2000 Maribor

www.datainfo.si

e-pošta: dpo@datainfo.si

telefon: +386 (0) 2 620 4 300